Poletje je lahko čas dobre zabave, velike ljubezni ali pa takega sranja, ki ga ga doživljam jaz.
Nekje v petih krasnih, sodeč po zemljevidu v Istri se od osamljenosti in teženja starcev počutim kot mučenik, ki ima smrtno kazen razvelčeno na 3 dolge tedne. Na mesto na plažo me vleče na računalnik, ki je daleč, daleč proč kjer se mu procesor zvija od muk čakanja. Tudi pogled na ponos Titotove mladine, me ne pritegne več, kaj šele pokuk na tisti del družbe, ki si ji reče v normalnsti z anomalijami fantje. V čakanju na neskončnost le zmigam moj leni zadek in vse pred njim na plažo, kjer se mi počasi topijo možgani. In ker sem izjemno len, se mi topijo še malce dlje. Ko se ozrem, mi da barva kože povedati da imam opkekline višje stopnje kakor let štejem in da bo bolje če se počasi odplazim v vodo. Ko s pasjim mahanjem odmaknem svojo odsotnost 20 m od obal, se počasi ozrem. Nič novega, še vedno polna vesolnih stvorov in naprednih žuželk, a kaj je to? Zadane me strela, strese me štrom, prefuka me pobesneli pes, zavedam se prisotnosti 7 sile in vidim deklico. Kasno deklico. Deklino.
Pravo el Hefetino. S pohitrenim utripanjem notranje membrane se hočem približati temu višjemu stvoru. A kaj je to? Nekaj me vleče za noge, neeeeeee, nočem umreti, neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee??
Ok, popustilo je. Na površje je priplaval nek čuden sluzast in mutiran stvor, sosed. Z hitro kretnjo mu vzamem luč sveta (beri: žoknem ga v oči) in se začenjam ozirati po obali za mojo srečo. A, pizda, pa je že šla. Smrad. Nej se jebe nekam kurba mala. Mene prou mal boli zdej zano.