Napisal/-a kr3mn1 Van den BOSCH dne Sr Maj 31, 2006 2:18 pm
Vrtoglavica in nejasne misli, majavi koraki skozi temno sobo, žalost otroških let, ko solze in jeza silijo na lica?.nevzdržnost ob prisotnosti sten, ki te vsako noč materinsko branijo?
Pobeg pred občutki tesnobe, pobeg pred pogledi na stvari, katere so ti drage, stisnjene pesti in težki koraki.
Zaprem oči, globoko vdihnem, odprem oči a se ne zbudim. Bolečina brez krivca razjeda sanje, besede v spominu, nežne kot pero na koži, žametno objemajo srce, v sunkih bridko jeklo vanj sprostijo.
V nastalem trenutki tišine se mrak kot vrtinec pomladanskega vetra nežno poleže, postane topel, izpuhti in koža se naježi ob čutnem dotiku teme.
Blisk skozi temo, drhteče telo, vroče solze se dotaknejo tal. Bolečina izgine, telo se umiri, umorjena ljubezen po licih spolzi.
rad tepem majhne otroke in Ĺženske z velikimi dojkami
